Koristno

Onesnaževanje iz kurišč na lesno biomaso

PM 10

Poleg vseh zimskih tegob in težav svetovne recesije nas zadnje čase pretresajo še dramatični pozivi o (ne)kvaliteti zraka, kjer so najbolj alarmantni trdni delci PM 10. Ti spadajo med zdravju najbolj škodljive, saj med ogrevalno sezono prispevajo kar 35% v skupno količino onesnaženosti zraka.

Polena-v Sloveniji čislana kot domač, obnovljiv, »naraven« in cenen vir energije-se pri delcih PM 10 izkažejo za zelo problematična. Prevečkrat zgorevajo s premalo kisika, pri prenizkih temperaturah, ter v slabo vzdrževanih, nekvalitetnih in običajno premočnih kotlih. Rešitve so enostavne, Treba je zagotoviti redno vzdrževanje vseh elementov ogrevalnega sistema. Še boljša inačica je zamenjava zastarelih kotlov z novejšimi, pri čemer si lahko pomagamo s krediti ali subvencijami Eko sklada-predvsem pa tako, da pravilno kurimo.

Trdni delci PM 10 in PM 2.5

Trdni delec (PM) je izraz za prah velikosti manj kot 10 mikrometra. Kot aerosol je v obliki vodne kapljice, v kateri je ujet trden ali tekoč delec. V veliki večini je glavna komponenta delcev ogljik, nanj se vežejo primesi, kot so kovine, organska topila ali ozon. Zdravju najbolj škodljivi so delci premera 10 (PM10) in 2.5 (PM2.5) um. Sestava in velikost delcev je odvisna od izvora. Večji delci se zadržujejo v atmosferi nekaj ur, medtem ko manjši ostanejo v atmosferi več tednov in se navadno »sperejo« iz atmosfere šele s padavinami. Delci so naravnega ali antropogenega izvora (energijski objekti, promet, industrija, kurišča). Delci vplivajo na zdravje ljudi, na klimo, vidnost in podobno.

Odgovorno do okolja

Informacije o zmanjševanju PM 10 so za obrtnike pomembne iz več vidikov. Kot uporabniki ogrevalnih sistemov lahko z rednimi vzdrževanjem zmanjšajo njihov vnos v atmosfero. Kot strokovnjaki ali »navadni« občani lahko veliko naredijo z obveščanjem in osveščanjem. Največ pa lahko prispevajo obrtniki, ki so vključeni v gradnjo, montažo ali vzdrževanje stavb. Pri gradnji in montaži se odpadkov (cementne vreče, PVC embalaža, stiropor, olja itn.) ne sežiga na gradbišču, temveč se jih odpelje v komunalni zbirni center. Tja sodijo tudi vsi ostali odpadki. Ključni pa so monterji kurilnih naprav in dimnikarji. Predvsem na njih je, da stranke naučijo pravilnega kurjenja. Praksa kaže, da ni dovolj samo povedati ali prebrati navodila. Potrebno je pokazati. Inštalaterji seveda vedo, kako se kuri pri gornjem ali spodnjem izgorevanju polen ali kako se regulira dovod zraka. Uporabniki pa tega ne vedo. Najbolje je, da inštalater to prvič pokaže, potem pa stranke to naredijo še same. Zadovoljstvo nad rezultatom bo obojestransko, predvsem pa ne bo obremenjevanja zraka, tudi izkoristki bodo večji. Dimnikarji pa so tisti, ki vidijo kurilne naprave v času delovanja. Zelo jasno se namreč vidi, kateri kotel deluje optimalno, kateri pa je »zapacan«. Predvsem lastniku slednjega je potrebno pokazati učinkovit način kurjenja, običajno tudi opozoriti, da kotel ni smetnjak ali sušilnik mokrih polen.

Česa ne kurimo

Les je res ekološko gorivo, a pri slabem izgorevanju onesnažuje zrak. Zato ima z delci, benzenom, policikličnimi aromatski ogljikovodiki, formaldehidi, ogljikovim monoksidom itd. velik negativen vpliv na zdravje ljudi. Emisije so zelo odvisne od načina delovanja kurišča. Pri običajnem obratovanju se lahko tudi 10-krat večje kot pri idealnih kurilnih razmerah, pri slabih pa kar 100-krat višje. Tako je razpon emisij iz kurišča na les od manj kot 20mg/Nm3 do več kot 5000mg/Nm3. Od načina izgorevanja lesa je odvisna količina emisij ter sestava delcev in s tem škodljivost. Kotel na polena- ta je najbolj problematičen-ni smetnjak, zato vanj ne sodi moker les in odpadki, ki vsebujejo lepila, barve, impregnacijska sredstva (vezane plošče, iverke), barvan ter impregniran les (železniški pragovi, električni drogovi). Prav tako ne razna plastika, kuhinjski odpadki, odpadna motorna in mazilna olja ali masti. Časopisni in revijalni papir vsebujejo kisline in težke kovine, zato izhajajo pri zgorevanju v okolje v obliki fenolov, formaldehidov ter dioksinov.

Dokazi dobrega kurjenja

Najbolj enostaven in očiten je bel dim na izstopu iz dimnika. Bolj ko je neviden, boljše je zgorevanje. Pravilnost kurjenja nam potrdijo tudi notranje površine kotla in dimnika, ki so čiste, suhe in brez oblog. Kurjenje kotlov za centralno ali peči za lokalno ogrevanje zahteva nekaj izkušenj in praktičnega znanja.

Največkrat se v kurišče naloži preveč polen. Ogenj se ne more razgoreti, zato se sproščajo velike količine dima. Ko je temperatura v kotlu dosežena, regulator vleke zapre loputo za dovod zraka, zgorevanje je pri tem slabo, v kotlu gorivo tli (se«paca«), izloča se katran. V takem dimu je velika količina ogljikovega monoksida in neizgorelega vodika, zato so izgube energije tudi do 70%V toplejših obdobjih naložimo v kurišče samo četrtino polen, saj je bolje nalagati večkrat po malem.Premočni kotli imajo slab izkoristek.Nizka temperatura dimnih plinov pod 150 stopinj in temperatura ogrevane vode pod 60 stopinj pomeni kondenzacijo vlažnih dimnih plinov na stenah kotla. Žveplo v polenih izgoreva v žveplov dioksid in z vlago tvori žvepleno kislino, ki razjeda stene kotla. Dimni plini morajo zapuščati kotel s temperaturo nad 150 stopinj.Zgorevanje polen potrebuje kisik, zato moramo zagotoviti dovod svežega zraka do kurišča.

 

Bojan Žnidaršič, udika
Energetski svetovalec

Vir: Obrtnik letnik XLI, št. 3, marec 2012

Obvestilo uporabnikom dimnikarskih storitev: Nov zakon o dimnikarskih storitvah - KLIK Novica - KLIK

EKO DIM d.o.o.

GAČNIKOVA POT 2,
2390 RAVNE NA KOROŠKEM

Brezplačni klici:

Fax: 02 82 20 952
E-mail: info@ekodim.si

Facebook

Več o podjetju

Vloga dimnikarske službe

Izvajanje nadzora nad malimi kurilnimi napravami, odstranjevanja katranskih oblog – čiščenje zaradi zagotavljanja požarne varnosti, varovanje človekovega zdravja, varstvo okolja.